Branje Svetega pisma, duhovne besede, je mesenemu človeku zelo težko in odbijajoče. Koliko lažje je brati kvaziduhovno literaturo! A pri kvaziduhovnosti ostaneš tam, kjer si - otopel in mrtev, brez usmiljenja, brez ljubezni, pri Bibliji pa oživiš.
Primerjavo med mojimi popravki, novim SSP prevodom in Biblijo kralja Jakoba si lahko pogledate in naložite na svoj računalnik z naslednje povezave: povezava do pdf datoteke
Moji popravki so sicer daleč boljši od novejših prevodov - mestoma tudi od Chrastkovega prevoda iz leta 1914, a Biblija kralja Jakoba (King James Bible) je vendarle zrel sadež reformacije brez primerjave, ki ga priporočam vsakomur.
In še nekaj priporočam: pisma so sicer razdeljena na poglavja, a ne prenehajte z branjem tam, kjer se konča poglavje. Velikokrat se misel nadaljuje in je tako umetno prekinjena.
Poskušal bom dati samo kratke komentarje, a vedite, da se da o marsičem povedati veliko, veliko več. Ni meja :) Naj vas zato moji ali komentarji kogarkoli drugega ne uspavajo, da ne bi sami brali Svetega pisma.
Pismo Rimljanom 9
1 Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, tudi moja vest mi je priča v Svetem Duhu,
2 da imam veliko žalost in nenehno bolečino v svojem srcu.
Da, ljubezen ne pomeni samo veselje, ampak tudi žalost in bolečino – pa ne za sebe, ampak za druge. Novodobna ljubezen pa je drugačna. Novodobna ljubezen pomeni, da se ti fučka za druge. Seveda to lepo zavijejo v lepe besede, ampak na koncu se izkaže, da je ljubezen novodobnih duhovno naprednih ljudi mrtva.
3 Kajti želel bi, da bi bil sam preklet, zavržen od Kristusa za svoje brate, moje sorodnike po mesu:
Čeprav smo v 9. poglavju, se misli navezujejo še na 8 poglavje. Zato je zelo pomembno, da preberete od enkrat čim večji del Pisma – kolikor ga pač lahko. 1x, 2x, 3x, 10x in potem boste počasi videli povezanost. O tem, kar piše Pavel na tem mestu, sem že pisal v komentarju na verz Rim 8:30? Tam nekje.
4 oni so Izraelci, katerim pripada posinovljenje in slava in zaveze in zakonodaja, služba Božja in obljube;
5 njihovi so očaki in iz njih po mesu je prišel Kristus, ki je nad vsem, Bog blagoslovljen na veke. Amen.
Kristus, ki je nad vsem, Bog blagoslovljen na veke.
6 Ni pa tako, da bi Božja beseda ne imela nobene moči, kajti niso vsi Izraelci, ki so od Izraela:
»Dobro, če njim vse to pripada, zakaj pa si potem želiš, da bi bil preklet, za svoje brate? Ali je potem Božja obljuba, Božja beseda brez efekta?« bi se lahko vprašali. In kaj pravi Pavel? Ne. Božja beseda ni brez moči. Vedeti moraš pa, da niso vsi Izraelci, ki so od Izraela. Kdo pa je Izrael? Izrael je Jakob, Abrahamov vnuk. Ime Izrael mu je dal sam Bog. Izrael je imel 12 sinov, iz katerih je izšlo 12 Izraelovih rodov in celoten narod Izraelcev. Torej niso vsi Izraelci, kateri so potomci Izraela.
7 tudi niso vsi ti, ki so Abrahamovo seme, otroci, ampak: Po Izaku se bo imenovalo tvoje seme. (1Mz 21:12)
Ko Pavel postavi kakšno trditev, jo tudi podkrepi s citatom iz Stare zaveze. In tako je prav. Če ne bi verjeli Pavlu in ne Bogu.
8 To je, tisti, ki so otroci mesa, tisti niso Božji otroci, marveč so otroci obljube šteti za seme.
9 Beseda obljube je namreč: Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina. (1 Mz 18:10)
Bog je obljubil potomca že ostarelemu Abrahamu, potomca pa ni bilo. In potem se je njegova žena domislila, da naj bi imel otroka z drugo ženo in rodil se je Izmael. Izmael je bil otrok mesa in ne obljube. Izak je bil tisti, ki ga je Bog obljubil. Pavel navede besede obljube.
10 In ne samo to, ko je Rebeka tudi zanosila z enim, z našim očetom Izakom;
11 (kajti otroka se še nista rodila, niti naredila še nič dobrega ali zlega, da bi ostal Božji načrt glede na izvolitev veljaven, ne zavoljo del, ampak zavoljo njega, ki kliče)
12 ji je bilo rečeno: Starejši bo služil mlajšemu. (1MZ 25:23)
Rebeka je rodila dvojčka: Ezava in Jakoba, ki je bil kasneje imenovan Izrael. Izraelovi potomci so postali Izraelci, Ezavovi potomci pa Edomci. Pavel ponovno poudari – da si Božje izvolitve nihče ne zasluži, saj otroka nista naredila še čisto nič, pa ji je bilo že rečeno, da bo starejši služil mlajšemu.
13 Kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil. (Mal 1:2-3)
Dobro je prebrati še ostale verze v Malahiji. “Njegove gore sem naredil za pustinjo, njegovo dediščino za zmaje v puščavi. Kajti Edom pravi: Porušeni smo, a vrnili se bomo in pozidali razvaline.” Bog jih je porušil, da bi spoznali, da so nemočni, in da bi se obrnili k njemu, a oni so imeli vero v sebe in v svoja dela: mi se bomo vrnili in mi bomo ponovno pozidali razvaline.
Kristjan pa je tisti, ki vidi, da je brez Boga vse uničeno in da je brez njega popolnoma nemočen. Bog je tisti, ki obnavlja!
Jakob je bil bolj barabica in je zaupal v sebe in zaradi tega je moral tudi on marsikaj pretrpeti – a ob svoji smrti, je zaupal Bogu. Njegova zgodba je v marsičem podobna zgodbi vsakega kristjana.
14 Kaj bomo potem rekli? Je pri Bogu krivica? Bog ne daj.
Bog bo vsakemu povrnil po njegovih delih (Rim 2:6). To je pravičnost.
15 Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se bom usmilil in sočuten bom, s komer bom sočuten. (2Mz 33:19)
16 Torej ni od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.
Ni odvisno od tistega, ki hoče, ali ki dela, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Usmiljenje je od Boga in on samostojno razpolaga z njim. Da ga, komur ga on hoče dati.
Koliko ljudi pravi: »Hočem, da mi Bog pomaga. Hočem. Bog, pomagaj mi!« Takšni ljudje lažejo sami sebi – oni ne samo, da hočejo, oni zahtevajo od Boga. Boga imajo za svojega služabnika. Mislijo, da je Bog tisti, ki bi jih moral poslušati in ne oni Boga. Drugi delajo, da bi si zaslužili Božje usmiljenje – a si ga ne morejo zaslužiti. Bog je tisti, ki se usmili. In kaj pravi pri Izaiji? Vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja… Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in živela bo vaša duša. SSP Iz 55:1-3
Kristus je umrl za vse ljudi. Vsem nam je ponudil usmiljenje – ali bomo nanj odgovorili? Prosite in dano vam bo. Trkajte in odprlo se vam bo.
Kakšen je odnos kristjana, ki se prvič obrne k Bogu? Kot v priliki o izgubljenem sinu. Sin se vrne k Očetu potem, ko je zapravil vse svoje (očetovo) premoženje in pravi: Oče, nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin, ampak vzemi me za hlapca. Nič ni zahteval od njega, češ moraš me vzeti za hlapca.
Ko pa zaupamo v svoja dela in v sebe pa počnemo ravno to – od Boga zahtevamo, da nam da plačilo. On nas mora! ubogati. Tako vsaj mislimo.
Kristjan pa se uničen in nemočen obrne k Bogu, ne da bi karkoli zahteval od njega in Bog ga sprejme, se ga usmili in ima veselje z njim.
17 Saj pravi Pismo faraonu: Prav zaradi tega sem te povzdignil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji (2Mz 9:16)
Bog ga je povzdignil na mesto faraona. Bog ga je ustvaril za ravno tan amen. Ni ga pa obudil od mrtvih, kakor namigujejo novi prevodi, ki želijo Biblijo prisiliti, da bi govorila o reinkarnaciji, ki tudi temelji na delih.
18 Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.
Bog ne odgovarja meni – kdo sem jaz, da ga bi klical na zagovor?! Ima svobodno voljo. In ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, imamo svobodno voljo tudi mi.
19 Potem mi boš rekel: „Zakaj obsoja? Kajti kdo se more upreti njegovi volji?“
20 O človek, kdo si vendar ti, da govoriš proti Bogu? Bo mar izdelek rekel izdelovalcu: „Zakaj si me naredil takšnega?“
J komentar verza 18 je bil: kdo sem jaz, da bi klical Boga na zagovor?! In Pavel tukaj pravi podobno. Kdo si ti, da govoriš proti Bogu? Dano ti je bilo življenje, ustvarjen si bil in ti se boš pritoževal? To je uporniški duh.
21 Ali nima lončar oblasti nad glino, da naredi iz istega kosa eno posodo za čast, drugo za nečast?
Posoda za čast je npr. posoda za hrano, pijačo. Posoda za nečast pa je verjetno posoda za ostanke hrane – neprebavljene ali pa že prebavljene.
22 Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati svoj bes in razglasiti svojo moč, prenašal z velikim potrpljenjem posode, narejene za pogubljenje
23 in da bi razglasil bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za slavo,
24 zlasti nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed nejudov?
Zakaj se je vse to zgodilo? Zakaj faraon, Abraham, Jakob, Ezav? To je bilo zapisano zaradi nas (prim. Rim 4:23-24, Rim 15:4). Kaj se je zgodilo s faraonom, Ezavom? Ne vem. Na tem svetu sta prav lepo živela, kaj pa je z njima bilo po tem, pa ne vem. Vem, da je Bog pravičen in da je Bog tisti, ki sodi, in ne jaz. Jaz želim soditi samo sebe (prim. Rim 2:1-3, 1Kor 11:31). Samo za sebe zagotovo vem, kaj imam v srcu.
Pavel ne pravi, da se je to zgodilo zato. Samo sprašuje se, navaja možnost. Boga ne moremo čisto popolnoma poznati (prim Rim 11:33), niti njegovih del ne. Celo znanstveniki pravijo, da ne bodo mogli nikoli razumeti in odkriti vseh skrivnosti vesolja - vesolja, ki ga je ustvaril Bog, kaj potem reči o Bogu!
25 Tako pravi tudi pri Ozeju: „Ljudstvo, ki ni bilo moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni bila ljubljena, ljubljeno.“ (Oz 2:23)
26 In zgodilo se bo: na kraju, kjer jim je bilo rečeno: „Niste moje ljudstvo,“ tam se bodo imenovali otroci živega Boga. (Oz 1:10)
27 Tudi Izaija je vpil čez Izrael: Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, bo rešen ostanek, (Iz 10:22)
28 kajti končal bo delo in ga odrezal v pravičnosti, ker bo Gospod hitro storil delo na zemlji. (Iz 10:23)
29 In kakor je pred tem rekel Izaija: Ko bi nam Gospod ne pustil semena, bi bili kakor Sodoma in Gomori bi postali podobni. (Iz 1:9)
Seme so Abrahamovi potomci, ki hodijo v veri za Bogom (prim. Rim 4:12), ki ga poslušajo. Brez Boga in brez ljudi, ki bi nam povedali o Bogu, postanemo Sodoma in Gomora – lahko imamo zadosti za jesti in piti, a za potešiti strast svojih genitalij smo pripravljeni tudi ubijati – moške ali ženske. To je Sodoma in Gomora. In današnja družba je Sodoma in Gomora.
30 Kaj bomo potem rekli? Nejudje, ki niso sledili pravičnost, so dobili pravičnost, namreč pravičnost, ki je iz vere.
31 Izrael pa, ki je sledil postavo pravičnosti, ni prišel do tega.
32 Zakaj ne? Zato ker pravičnosti ni iskal iz vere, temveč iz del postave. Tako so se spotaknili ob kamen spotike;
Koliko ljudi danes misli, da bo z upoštevanjem nekih človeških zakonov, pravil, dogovorov doseglo pravičnost, si jo zaslužilo. In tako se spotaknejo ob kamen spotike, ki je nihče drug kot Jezus Kristus. Govorijo, da verujejo vanj, a verujejo v sebe in v svoja dela.
33 kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja: in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen. (Iz 8:14)
